A bodeča žica pred oknom ni bila splet zank, ki sem jih zmeraj gledal, ne da bi jih videl, ampak vidno, otipljivo znamenje ujetosti, ki je bila spojena z mano. To je bila predsmrtna jasnovidnost, ko človeka objame nebuloza belkastega pogina, kateri bo hitro sledila plast gostega mraka. Tisti trenutek pa sem se že zavedel, da je robec v roki edini predmet, ki mi je ostal od doma, a takó namočen z rdečo snovjo je v moji dlani naenkrat postal izgubljeni vir življenja.