Takó sva še dolgo čepela na podu. Ko sva nazadnje lahko postavila oblečeno okostje pokonci, sva ga vsak na eni strani pridrževala vzdolž hodnika. A ko je počasi prestavljal stopala, ga je Vaska skoraj zmeraj zadel kar na ramo, da mu je glava bingljala nizko pri tleh in čepica zdrknila z lobanje.