Tudi tam je človeka spremljalo podzavestno upanje, da bo bolezen šla mimo njega, ne da bi ga oplazila. Zakaj, dokler se nas ni dotaknila, je bila bolezen še zmeraj nekaj, kar je bilo nevidno in neotipljivo, medtem ko je bil vsakdo izmed nas že videl, kakšni so konvoji tistih, ki so se vračali z delovnih komand. Njihove noge so bile zavite v kose papirnatih vreč za cement in povezane z žico; ko so jih bolničarji odmotali, so zazevale izpod njih gnile rane, dolge in na obeh koncih ošiljene, na sredi pa široke, da so bile podobne orumenelim palmovim listom.