Zakaj za nas je veljala apokaliptična dokončnost v dimenziji niča, onadva pa sta v razsežnosti ljubezni, ki je prav tako neskončna in prav takó neumljivo gospodari nad predmeti, jih izključuje ali poveličuje. Čeprav se ne morem odločiti, da bi odšel, se vendar pomikam za obiskovalci, ki se vzpenjajo po stopnišču. Prav zadaj je mož s pohabljeno nogo, takó da ga ob straneh pridržujeta dekleti, menda hčeri; ko mora vzdigniti stopálo s stopnice na stopnico, se z vso težo nasloni na nju.