Neučakan je, da bi jo spet poljubil, čeprav jo je najbrž pravkar nekje zgoraj, na stopnicah, ko sta nalašč zaostala in bila sama. Tam na kraju, kjer se nasip spušča k bodeči žici, jo bo spet objel, morebiti jo že objema prav ta trenutek, ko jaz odhajam, in pri tem ne samó, da ga dvojna visoka žična pregraja, ki jo ima pred očmi, nič ne moti, ampak je sploh ne vidi, kakor ne vidi izolatorjev, ne visoke žolte trave ne stražnega stolpa, ki je kot visoka zapuščena pagoda sredi planin. Jaz pa se mu v mislih nič ne upiram, giblje se pač v drugi dimenziji, v ozračju, kjer gospodarita klitje in rast.