Gotovo, nevarnost je bila za petami, a ne vem, če je kdo zares pomislil nanj kot na sovražnika, ki mu streže po življenju. Tudi tam je človeka spremljalo podzavestno upanje, da bo bolezen šla mimo njega, ne da bi ga oplazila. Zakaj, dokler se nas ni dotaknila, je bila bolezen še zmeraj nekaj, kar je bilo nevidno in neotipljivo, medtem ko je bil vsakdo izmed nas že videl, kakšni so konvoji tistih, ki so se vračali z delovnih komand.