Tukajšnji molk je zdaj rahlo vznemirjen ob besedah postaranega vodnika; opira se na palico, ko se prestopa sredi majhne četice, ki ga obkroža. Mogoče je samó upokojenec in si s tem poslom zboljšuje dohodke, a rajši si seveda mislim, da je eden nekdanjih stanovalcev tega pogubljenega domovja. Takó se mi za trenutke zazdi, ko stopi z ljudmi v barako, da sem vohun, ki se opleta okoli stranic barake in v imenu nevidnih tovarišev nadzoruje tega, ki je določen, da spregovori namesto utišanih jezikov.