Bil sem pričujoč na toliko pogrebih, da pride po več rajnkih na vsak dan vseh let, kar mi jih bo dano še preživeti v človeškem svetu; zato menda ne morem zožiti preteklosti na obisk ostankov enega samega človeka, čeprav so to ostanki zelo dragega človeka ali celó očeta. Ne, saj ne rečem, da nisem nikoli šel; a zavedal sem se, da sem tam samó formalno, nisem doživljal svojega obiska, ravno narobe, čutil sem, da ga ne doživljam. Obenem pa je res, da se poprej, ko sem stal pred grobim železnim dvigalom, ki povezuje skladišče s pečjo, Ivo ni hotel prebuditi v meni.