Kdo vé, morebiti bi standardiziranega človeka lahko prebudil samó novi laični red, ki bi oblekel črtasto raševino taboriškega človeka in preplavil prestolnice naših držav, vznemiril zbranost razkošnih trgovin in sprehajališč s trdimi udarci lesenih cokel. Kar pa je tukaj še ostalo lončkov s pepelom, bi jih povorke morale ponesti v nemška in druga mesta; noč in dan in mesec za mesecem bi morali biti možje v črtasti uniformi in s coklami na nogah častna straža ob rdečkasti lončeni posodi sredi poglavitnih trgov nemških in drugih metropol. Ponižane kosti.