Čeprav je bilo to početje ob leseni peruti brezupno, ni bila moja vnema nič manjša, a udrto stegno je bilo gluho in sladka voda je odtekala iz luknjice, kakó da curlja naravnost iz votle kostí. Prav gotovo, zavedal sem se, da bi mu ne mogel pomagati niti zdravnik, ki bi mu vbrizgal plazmo v žilo, a kljub nesmiselnosti klečanja na podu ob človeškem ostanku, ki je upognjeno v obliki vprašaja na deskah, sem bil vendar nepremičen, kakor da so tudi moje oči že dobile mrzle odbleske. Vsaj toliko pa je veljala moja skrb, da se je v njem prebudil odziv na ostro sapo, ki je padala nanj z odprtega okna.