Zdaj pa je bil na podu in sam. Ti, Ivan, sem ga skušal spodbuditi z glasom, ki je tako brez težave sproščen pri ljudeh, ki si domišljajo, da stojijo njihova stopála na trdih tleh in da je njihov hrbet zavarovan. Ne, ne, v mojem nagovoru je bil tudi prizvok radosti, ki pa je bila tudi pomešana z zadrego, nekje pohabljena, izvotljena, da so jo njegove oči upravičeno odbile.