Tisti popoldan pa je nagatil nedrje s prepečencem in si trdno prevezal v pasu cunjasti površnik, da so sprane sivomodre proge izstopile in se nabuhnile ko pri grbasti živali. Takó se je poslavljal in upal, hkrati pa se je po malem upanje zdaj pa zdaj razkrajalo v dvomu, ki se je porajal v skromnih, otroških očeh; a spet se je trepljal po brezoblični grbi in jo hkrati varoval z dlanmi, kakor da se zaveda svetosti brašna, ki mu ga je poslala domača zemlja na pot dolge in dokončne preizkušnje. Zdaj pa je bil na podu in sam.