Sam zlat prepečenec, je rekel in držal omot v naročju kakor mlada, še nerodna mati novorojenčka. Kakor da je domačim uspelo prav v odločilnem trenutku priteči na pomoč sinčku na drugi konec zemeljske oble, tja, kjer so živi ljudje že neotip ljive sence. Bilo je kakor razodetje, ki mu je sijalo iz oči, in prišel je z njim k meni menda zato, ker sem mu dajal menažko mineštre, ki je ostajala po rajnkih, za katero pa mi je on nosil iz predorov kose lesa za peč.