Samó eno je bilo tik pod oknom, osamljeno v bodečem zraku, odplavljeno od pogubljenega, a strnjenega človeškega brega, sredi morja niča na deskah kakor na zapuščenem otoku, negibno v svoji razpotegnjeni suhoti. In mogoče bolj kakor nagib, da bi ga odtegnil nekam v zavetje, stran z izpostavljene jase, na katero ga je položil neučakani nosač, me je vznemirila oblika zleknjenih udov, posebnost njihove lege. Zakaj telo vendar ne spremeni svojih potez, ko neha biti pokončno, pa tudi takrat ne, ko meso ne oblikuje več njegovih vijug in vzboklin.