Zato je bilo strešno okno odprto. Zrak, ki je prihajal skozenj, je redčil goste plasti miazma, telesa pa so se bila, da bi se ubranila sape, s poslednjimi drsljaji nagonsko skrčila v vboklo črto okoli okna. Samó eno je bilo tik pod oknom, osamljeno v bodečem zraku, odplavljeno od pogubljenega, a strnjenega človeškega brega, sredi morja niča na deskah kakor na zapuščenem otoku, negibno v svoji razpotegnjeni suhoti.