Oni ležijo v vročici in oknice so priprte, samo skozi reže lesenih vek kukajo kratki žarki; eden pa je dolg in žolt na parketih in se prelamlja ob postelji. In v zidu je zmeraj grmenje, ko da se valijo železna kolesa v stanovanju nad njimi, ko da topo drobijo stavbo in obenem kakor odmev zateglega bolnega mukanja. Mama molči, morda je zaspala v vročici, Mimica sope in on tudi molči, da ne bi pretrgal maminega molka; morda pa tudi zato, ker žge tudi njega ogenj kakor mamo in Mimico.