Krasa ni bilo več, mesto je bilo nekje ob nji motna podoba ulic in tramvajskih tračnic. Menda je stopila na mokro cunjo, s katero je snažilka čistila tla; v belo oblečene postave so ji prihajale naproti in nekako ob robu zavesti je čakala, da se bodo ustavile ob nji in ji povedale. Kaj?