Nič drugačen ni bil, spal je in je bil v spanju strog kakor takrat, ko je navijal uro. Kakor tisti dan, ko se je Mici smehljala pismonoši in so nenadoma pridrsale njegove copate in je on zaloputnil pismonoši vrata pred nosom. Pisalna miza pa je bila zmeraj med oknoma in Branko se je spomnil, da je Mici rekla: »Tvoja bo, ko bo stric umrl.«