Kdor hoče raziskovati zgodnejšo zgodovino Slovencev, pa celo ‒ nenazadnje tudi iz razlogov, na katere opozarja v na začetku citirani izjavi France Bučar ‒ naleti na razorožujočo praznino. To pomanjkanje virov, v zadevi Slovencev pa tudi njih bolj ali manj namerno skrivanje, predrugačevanje ali celo uničevanje, premakne težišče obravnave nevarno daleč v smeri špekulacije in poljubne interpretacije. Ta poljubnost, okrašena z bleščavo akademskih naslovov, bi navsezadnje lahko bila privlačna, morebiti zanimiva tudi za sociologe in psihologe, ali pa celo za psihiatre, če bi ne bila odraz zelo natančno določljivega namena, ki pa je, preprosto rečeno, grd.