Slutil je bil smrt v bližini, zato je bil prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna groza. Kot očetov ljubljenec ga je bil navajen milega in dobrega, veselega in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega, zmerjajočega in preklinjajočega. In zdaj je ležal - kakor bi ne ležal on, kakor bi ležalo samo telo njegovo, samo meso njegovo, sopeče in hropeče - in bi ne bilo duše v njem... bi ne bilo več - očeta v njem...