S stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem dialektu vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost svojega igranja.
Drozeg ima napeta, rdeča lica, oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve zakaj, ko je vendar igra popolnoma vsakdanja, brez nevarnosti in brez razburjanja. Razmišljenost se ga loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri kartah in ni drugod, in res začenja po malem že izgubljati.