Nadelan je že precej, in zdi se, kakor da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka skrita misel ga brzda in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno, ko pogledava tu in tam mežikujé na hčer in Rebca.
Tona je razgreta, lica so ji rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec na privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj Rebcu, česar ta ne more prav verjeti.
»Ali je Martin doma?« jo vpraša oče nepričakovano.