Tona sede poleg Rebca, roki pod predpasnikom; malo jo je sram, ker ni oblečena za tujce. Strog ji je obraz, drži se trdo in pokonci, mladih tržanov niti videti noče. Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu ji igra prežeča grožnja, da je pripravljena tudi na obrambo.