Nekdaj dober in pobožen deček sem se razvijal v malopridnega pobalina. Spočetka sem izhajal v šoli brez pomoči prav lahko, a z vsakim razredom teže. Hlastno požiranje tistih neumnih knjižur, ki razvnemajo že itak razvneto domišljijo, klatenje po okolici s tovariši, ki so se odlikovali v nerednosti in potuhnjeni upornosti proti vsemu, kar je bilo v zvezi s šolo, občudovanje in posnemanje starejših dijakov »svobodomislecev«, ki so v nas mlajših iskali privržencev za svoje prevratne »misli« o svetovnem nazoru in se izkazovali v razbrzdanostih, vse to je vplivalo name bolj kot oče in dom, kjer sem preživljal počitnice in se telesno krepil, a duševno izgubljal vez z njimi.