Pred lekarno je prežal name mlajši Žokov fantič, sprejel večje zavoje in zdirjal z njimi proti domu; jaz pa sem si steklenice potaknil po žepih in hitel za njim. Dolgo delo sva imela z Žokljo, da sva oskrbela oba poškodovanca. Pri sinu je šlo gladko; hitro sem mu rano sčistil in glavo povezal; pri očetu je bil opravek zamuden, ker je neprestano stokal in pri vsakem gibu presunljivo ječal.