Prisrčno je bilo najino svidenje v Gorici proti koncu pomladi l. 1918., ko se je mesto začelo dvigati iz ruševin. On je prihajal časih po svojih poklicnih poslih in tiste dni stanoval v tesni sobici pri starem znancu, jaz sem se trudil, da si pripravim vsaj zasilno bivališče in pomagam pri začasni vzpostavitvi porušene bolnice. Naslednjega dneva večer sva si določila za pomenek po tolikih letih, polnih grozot in usodnih dogodkov.