Prijatelj je bil zadovoljen že z dovršitvijo prvega dela najine pogodbe in se je hotel otresti drugega dela. Izgovarjal se je, da nima časa za nadaljnje »postopanje«, češ, ker mu je zastalo toliko poslov, ki jih mora spraviti v red, dejansko pa se je otepal mojega skrbstva in nadzorstva nad seboj, trdno uverjen, da se zastarele okvare ne dajo popraviti, in v strahu, da se mi umirjeno in za silo zadovoljivo stanje ne poslabša z negotovim poskušanjem. »Nikar me ne sili v take tvegavščine!« se je branil, »Kako naj se človeku, ki mu leze četrti križ na pleča in gre njegovo življenje že nizdol, zravnajo ali vrastejo stare pohabe?