Ko sem drugo leto dobil večjo štipendijo (106 gld. na leto), sem prihajal na počitnice domov samozavesten, ker nisem bil več sestradan in raztrgan, pač pa sem prinašal temu in onemu kaj in še očetu včasih dal kak petak ali desetak »za stroške z mano«. Tisto napeto razmerje med očetom in menoj se je razvedrilo; ko sem končaval gimnazijo, je občeval z menoj kakor s prijateljem in mi vse zaupal. Ko gledam danes nazaj na dogodke, ki sem jih preživljal pred 40 leti, se jasno zavedam, da mi nebo v vsem življenju ni naklonilo večje sreče od one bolezni v peti šoli, ko sem že naglo drsel v življenjski prepad.