Vlado se nam je smilil; pridno smo ga obiskovali in mu želeli, da se s skorajšnjim ozdravljenjem tudi obrne na pot resnega in pametnega življenja. Mirno je poslušal naše dobrohotne nasvete, dokler ga je bolezen mučila; a ko mu je odleglo, se nam je posmihal, češ da mora preboleti otroške bolezni, kdor je željan življenja. Videč, da ga naši obiski dolgočasijo, smo drug za drugim izostali; samo naš dobrosrčni tovariš Justek se ni dal odgnati, ni obupal, ampak si je vztrajno prizadeval, da reši Vladka.