Marsikoga, ki bere te vrstice, obhaja neka otožnost ali celo zagrenjenost, češ kako hitro mine mladost, še preden se prav zaveš njene lepote; kako nepričakovano si ob zdravje, ki mu spoznaš neprecenljivo vrednost, ko ga nimaš več. Črnogledci imajo, žal, prevečkrat prav; nešteti zgledi iz življenja, se zdi, potrjujejo njih turobno gledanje v svet. Kdor pa motri svet preudarno in brez predsodkov, uvidi, da dragoceni življenjski dobrini, mladost in zdravje, nista tako prhljivi lupinici, marveč kleni jedri, ki ju zunanje sile pač ogražajo, a uničiti ju ne morejo zlahka, če se ne razkrajata od znotraj, po krivdi človeka samega.