Dobre pol ure kasneje sva se že vozila s kanalskim kmetom proti njegovemu kraju in se razgovarjala vpričo drugih potnikov o letini, ki je bila prav za prav in na vse zadnje dobra - goriški kmet rajše tarna, kakor bi se hvalil, - in o vremenu, ki ni bilo za tiste čase preslabo, ker jim je omogočalo vsa pozna dela. V Kanalu sva izstopila; kmet je pograbil mojo torbo in mi s hlevsko svetilko svetil po strmem klancu navzgor. Komaj sem ga dohajal; ves poten in zasopel sem prišel prvič in bržkone zadnjič v Kostanjevico; na srečo je bila hiša, kamor so me zvabili, med prvimi v vasi.