Duhovnik mi je pojasnil položaj kratko in točno: »Jaz sem še ujel zadnji čas, vi komaj!«
Zdirjal sem po stopnicah in planil skozi odprta vrata v veliko sobo, ki je bila dovolj razsvetljena od sveč na pogrnjeni mizi. Okoli široke postelje je klečala številna kopica otrok vseh mer in starosti; starejši so ihteli in si brisali solze, mlajši pa so plaho zrli na posteljo, kjer je ležala na vzvišenem zglavju žena z upadlim in voščeno bledim obrazom nepremično; le polodprte oči so se obračale od otroka do otroka.