Srd se je v meni polegal že pred Grgarjem, izginil pa je brž nad vasjo, ko se začenja vzpenjati proti Fovškemu kalu (Kalu nad Fobco), zakaj od severa je pritiskal grgarec, kakor pravijo goriški okoličani tistemu enakomernemu vetrcu, prav za prav tihemu prelivanju mrzlega zraka. Tisto noč je bil grgarec naravnost strupen; navzlic volnenim rokavicam in zimski suknji so mi otrpnile lahti čez komolca; tudi nog nisem več čutil, dasi sem jih imel zadelane v konjsko plahto. Ko trepečeš od mraza, se ti razkadi nabolj srdit gnev.