Kako je bilo tiste dni v izbi, kjer smo bili otročaji nastanjeni in samim sebi prepuščeni, sam Bog vedi, Reza se ni utegnila zanimati; ona žena pa, ki je ob kriku najmlajšega bratca, ko je padel z edine skupne postelje, vtaknila nos v izbo, je menila, da je v ciganskem šotoru lepše ko v naši izbi. Težko mi je bilo vse ozračje v hiši, ki se je zdela brez matere tako prazna, pusta in odurna. Najbolj pa me je splašil oče, ki je taval po hiši in okoli voglov zamišljen in molčeč, dasi je bila hiša sicer polna njegovega glasu in petja.