Živim te, zemlja Živim te, zemlja, v vseh srcih, ki se stekajo vate, v tebi počijejo in se preobrazijo v umirjeno polnost, živim te v vsej tvoji razsežnosti in moje telo je tvoja razsežnost, vate se oziram, ker sem eno tvojih neštetih oči in živim te, ker čutim, da je vseeno ‒ ali sem jaz ali sem ti.
NA IZVIRUPoletje Sardoniks sklepa krog energije, začenja znova in se priklanja Zemlji. Vse prihaja iz nje, sredi drobnih rož zori devica zlatorumena kakor klasje.