Tvoj krik, iztrgan v praznino neba, zdel se ti je kot skrivnosten napev, svoj lik, ki je medlel v gladini, si videl kot pisan, ne bel odsev. Tako zaslepljenemu s samim seboj, tok ti odnašal mladosti je čas, nisi, a če bi želel, ob tvojem bi lesketal tudi moj se obraz!