JOK NOČI Niti luninega sija režejo v nočni mrak, kot pramen čez oči vejevja, se ujel je vlažen zrak. Tam po kamnih mrzlih stopa, v roso raste, se redi, da list za listom se upogne, cvetom v čaše se lovi. In zjutraj, ko ji dan posveti v njene rosne oči, njih solza z mehkih kril svilenih metuljev hlapi.