Ta strast pa ni zgolj erotične narave (kot je večina pesmi), pač pa se spopada z bitjo, esenco, obstojem na tej Zemljici na igriv, neusoden način: Svobodna sem / čeprav se nikoli / ne dotaknem neba / / Sem žarek pod njim / Ali le ravna črta / galebovih kril / Ko med nebom in morjem / Zalebdi. Omejenost človeškega, ujeta v telesnost je ječa, v kateri biva nezadostnost dvonožca, nepopolnost. Hodi lahko, letati pa s svojimi udi ne more!