Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje srce.
Glej, saj ne moreš več Glej, saj ne moreš več govoriti, ne moreš iskati več novih poti ‒ čemu živeti, čemu hoditi, ko si tako truden; lezi, umri! Čeprav je še luč, ki znotraj sveti, čeprav to življenje imam tako rad, te moram le v sveto olje deti, bolni moj brat ...