Topoli vršijo in uklanjajo krone, kot v sivih blazinah zvezda vzblesti; koščev korak, živina v temo zatone, za težkim oblakom mesec vzžari. Ves Kras je mehak ‒ kot da ihti ‒ iz kapele luč in glas orgel plava; trenutek ‒ in kakor raztrgan obraz obmolči v mesečini skalna puščava.
Večer pred zimo Zrak, je prozoren kakor perot kačjega pastirja, brezčasna praznota je legla na pot jesenskega večera.