Vso ljubezen sem nekdanjo v jamo djal s spominom ran, kamen sem zavalil nanjo, da je ne pusti na dan. Al o polnoči gomile mrtvim truplom se odpró, močne ure čudne sile iz grobov jih priženó. Noč življenje v ude zlije, gibanje zbudi teles; bleda luna tiho sije, gleda mrtvih živi ples.