Naše gore Mogočno se dvigajo naše goré, ozirajo se na cvetoče poljé, pošiljajo toke mu bistrih vodá; navzdol se podvizajo hčere gorá, pozdravljajo rod, ki se dviga na dan in last imenuje goró ino plan, pozdravljajo ga, na uhó mu bobné: »Naj volja tak krepka, ko tvoje goré, naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, ki trgajo jez in potresajo breg; al mirno ponosno srcé naj ti bo, ko tvoje pomladi poljé je cvetnó!«
Naprej Naprej zastava slave, na boj junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori Z orožjem in desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom.