To pa nadloga vseh nadlog, to hudo je najhuje, da, ker sem reven, ker ubog, me ljudstvo zaničuje.
Kdor kruha ubranega ne je, ni skusil sirotenja, kaj je trpljenje, on ne vé, on ne pozna življenja. Za vse je svet dovolj bogàt, in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili!