A cerkvice ni več! Zidovi posuti, brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti; zvonika ni zreti, ni čuti zvonov, ne petja ne verne molitve glasov. Darilca, darov in darilnikov ni, svetilnikov več in kropilnikov ni: žare ji le luči na nebu goreče, kropé jo megle izpod néba roseče, že trn in osat je prerasel razpad, po skalah tam plazi se pisani gad, in potnika groza obhaja, ko vidi strupenega zmaja.