Razkropi se vse krdelo čez prijazno gorsko selo, razdeli se v pare trop, slednji par izbere strop, kjer obesi mehko gnezdo; prazen je le moj, edin, ker nesreče jaz sem sin, rojen pod nezgodno zvezdo!
V CELICI Iz neme cele v živi svet mlad samotar strmi, venočih lic bledeči cvet kropé mokré oči. Star potnik v okno vzpne oko, ko truden mimo gre, blagruje one, ki mirnó po celicah živé.