Roke iztezam, da se prerinem v gneči ljudi nikoli, da bi lovila topli, dišeči veter in si pritiskala k licu vroče, prazne dlani. Če tam v tisti hladni, domači megli koga pozdravim z nasmehom, pomeni to vljuden, prijazen »Pozdravljen« nikoli pa trpek, medleč »Kako te želim!« In tam nikdar ne drhtim kakor cvet, ko ga poboža metulj z robom krila, če mi kdo roko položi v dlan.