Krajnčeva sonetistika se giblje med tradicionalno in Menartovo ter delno tudi Jesihovo ironično poetiko. Ves čas se dokaj strogo drži jambskega ritma, precej dosledno pa tudi rimanja. V smislu sodobnega eksperimentiranja se včasih poda v nekoliko bolj svobodne vode, vendar ostaja liberalizacija v okviru, če smemo tako reči, dovoljenega.