Takole zjutraj bi se moral obleči, zajtrkovati in se umiti, preden grem dol v sobo in si okno v svet prižgem in se predam silicijevi sreči; sreči, ki jo procesor omejuje in tehle nekaj palcev monitorja. Pomnilnik mi življenje narekuje igram se virtualnega konkvistadorja. V pidžami ostanem vsaj do opoldneva, ko mi želodec pravi: pridi, greva na juho in krompir, meso, kompot...