Ta bivanjskotragična izkušnja je, čeprav kompozicijsko postavljena v zaključek knjige, verjetno kontemplativno in tudi poetično centralna enota celotne knjige. Žalostna in nenadomestljiva izguba najožjega sorodnika je prikazana na presunljiv, pesniško pretanjen, pa vendar nepatetičen način. Mojstrskemu opusu sonetov in spletu štirih sonetnih vencev moremo na koncu dodati le še ugotovitev o osnovnih, za bralca pomembnih, identifikacijskih značilnostih Krajnčeve poezije.