Zvečer prinesel bi cvetove žive, prekril bi z njimi mrtve in uvele. Ko nočne sence zemljo bi objele, odšel ves žalosten bi z božje njive Ko rože več ne bi bilo nobene, ko zadnji cvet bi slana umorila, razmaknila bi moja se gomila in ti bi truden legel poleg mene Ne! - Ljubljeni!